Novice

Nadaljevanje letnega dela šolanja je, z inštruktorjema Zdenko Mihelič in Martinom Pavlovčičem, potekalo v Prokletijah in Durmitorju v Črni gori. Kandidati so morali pokazati tako teoretično kot tudi praktično znanje iz tem: priprava na turo, vodenje v letnih razmerah in bivakiranje. Oba praktična izpita vodenje v letnih razmerah in bivakiranje so vsi kandidati uspešno opravili. V nadaljevanju pa vtisi kandidatov.

2. 8. 2026: Krš Bogićevica 2374 m

Prvi dan po našem prihodu v Črno goro, natančneje v bližino mesta Plav pri parku Prokletije, smo se podali na prve izpitne ture. Z našo skupino smo imeli se odpravili na Krš Bogićevica. Po zanimivi enourni vožnji iz naše namestitve smo se pripeljali do Bajrovića katun od koder smo pričeli z našimi turami. Po enourni hoji zmernega tempa smo prišli do Hridskega jezera, od koder se je začela naša pot bolj strmo dvigati proti Hrdiskemu kršu, katerega vrh smo prečkali, da smo prišli na sedlo pred našim ciljem, kjer smo si nadeli čelade, pasove in vso potrebno opremo. Bližje vrhu smo bili, bolj nam je bilo jasno, da tehnična pomoč tukaj, glede na našo izkušenost, ne bo potrebna. Na vrhu smo pomalicali, se razgledali naokoli, nato pa sestopili po drugi strani, ki pa je bila bolj izpostavljena. Na našo nesrečo, tam ni bilo primernih mest, da bi pot bolje zavaroval za udeležence, zato smo le previdneje sestopili. Na znanem grebenu smo sneli čelade in pot nadaljevali proti makadamski cesti, ki je očitno zelo priljubljena med ljubitelji večjih avtomobilov na štirikolesni pogon. Po prihodu na cesto smo kmalu zavili nazaj proti našem prvem sedlu v tistem dnevu, kjer smo si pot še malo podaljšali preko Maljina vrhom, ki ponuja najlepši razgled na Hridsko jezero. Grebenu vrha smo sledili na drugo stran, kjer nas je v bližini stare hiše čakal mrzel izvir gorske vode. Povratek nazaj smo naredili preko Hridskega jezera, kjer so se pogumni tudi okopali. Povratek do izhodišča je od tam potekal po isti poti, na izhodišče pa nismo prišli praznih rok, saj so se nam na poti kar svetili jurčki in lisičke iz gozda. 

Tim Ravnik

3. 8. 2026 Talijanka 2.057 m

Naša tura se je začela že nekaj minut pred 6 uro zjutraj. Pred nami je bil vroč in sončen dan, velik del naše ture pa je potekal po odprtih in razglednih grebenih, kjer sence skoraj ni, zato je bil zgodnejši začetek prava izbira. Na pot smo se podali štirje – jaz v vlogi vodnika ter trije gosti, med katerimi je bil tudi član komisije oziroma mentor. Začeli smo s umirjenim tempom, ki smo ga vzdrževali celo pot, saj se ta že od začetka strmo vzpenja. Prvi del poti nas je vodil skozi bukov gozd. V prijetni senci je vzpon skozi gozd z nekaj krajšimi postanki hitro minil. Ko smo stopili iz gozda, se je pred nami odprl povsem drugačen svet. Prvič smo zagledali vrhove, ki so nas čakali v nadaljevanju ture, in s tem dobili tudi lep vpogled v naš današnji cilj. Ker smo pričakovali vroč dan, smo že na tem mestu poskrbeli za zadostno hidracijo in zaščito pred soncem. Po krajšem odmoru smo nadaljevali proti našemu prvemu vrhu, Volušnici (1.879 m). Vzpon je bil strm, zato smo si na vrhu vzeli čas za počitek in uživanje v razgledih, nato pa nadaljevali po grebenu proti najvišji točki naše ture – Talijanki (2.057 m). Pot proti Talijanki je bila eden najlepših delov dneva. Hodili smo po razglednem grebenu, kjer se je pogled odpiral na obe strani – proti črnogorskim in albanskim goram. Po prihodu na Talijanko smo si privoščili daljši odmor in malico. Nato nas je čakal še zadnji vrh, Popadija (2.030 m), s katerega se je začel naš sestop proti dolini. Čeprav smo bili še vedno obdani z izjemnimi razgledi, smo po več urah hoje in močnem poletnem soncu že z veseljem pričakovali senco gozda. Ko smo jo končno dosegli, je bil sestop precej prijetnejši, po gozdni poti pa smo se počasi vrnili proti izhodišču in avtomobilu. A poleg vrhov, grebenov in razgledov nas je ves dan spremljala še ena posebnost Prokletij – borovnice. Rastišča so bila ravno v pravem trenutku zrelosti, zato smo si privoščili nekaj ne načrtovanih postankov za borovnice, zaradi katerih smo na koncu v dolino prišli z modrimi prsti in nasmejanimi obrazi. Turo smo uspešno zaključili po načrtovani časovnici. Za nami je ostal dolg in precej naporen, a izjemno lep dan v gorah, predvsem pa dragocena izkušnja vodenja skupine po razgibanem svetu Prokletij. Ves trud priprave je bil poplačna z uspešno izvedbo, dobrim vzdušjem v skupini in še enim nepozabnim dnem v čudovitih Prokletijah.

Primož Maurič


3. 8. 2026 Karanfili Sjeverni vrh 2.460 m

Prebudili smo se v hladno zgodnje jutro, bila je še tema. V dolini Grebaje so prvi žarki sonca obsijali vrhove in jih prekrili s škrlatno barvo, pogledi nanje so bili krasni. Dolina je bila še čisto mirna in tiha. Lokalni vodnik- (kuža) nas je počakal na izhodišču in skupaj smo zagrizli  v strmino, ki ni popuščala vse do pogleda na naš Krošnjin prolaz. Do vstopa zahtevnejšega dela poti smo hodili po melju in večjem skalovju. Začeli smo se povzpenjati po strmejšem delu, ki vodi do začetka jeklenice. Tukaj nas je naš vodnik (kuža) zapustil, mi smo pa nadaljevali previdno in z vso zbranostjo naprej. Skozi prolaz se nam je razkril čudovit pogled na  Albansko stran Prokletij. Po izpostavljeni poti smo nadaljevali svoj previdni korak v strmino, kjer so nas na vrhu nagradili  razgledi na vse okoliške vrhove Prokletij tudi na Albansko stran. Naužili smo se teh krasnih razgledov  in po enaki poti se vračali vse do melja pod prolazom, kjer smo nadaljevali pot proti Šupljim vratom (skalna podoba- mačji poljubac). Zavarovana pot nas je vodila skozi skalni prehod na drugo stran hribov, kjer so se nam bližje razkrili še novi vrhovi , ki smo jih opazovali s Severnega vrha. Pot navzdol je bila vseskozi po soncu in zato tudi vroča, nekaj časa smo še občudovali mogočne košutnike, ki so bili takrat v največjem razcvetu vendar nas je vročina preganjala, da se čim hitreje spustimo do gozda, kjer so bile temperature prijetnejše. Vse do doline nas je gozd ščitil pred močnim soncem. V dolini smo se okrepčali in naredili kratko analizo ture.

Tina Odar

 8. 8. 2026 Crvena greda 2.164 m

Črna gora – čudovita, divja – komaj čakam, da se vrnem.
Po čudovitem tednu, ob katerem sem večkrat pomislila, kakšno srečo imam, da lahko v takem miru pohajkujem po črnogorskih planinah in hribih v družbi krasnih ljudi. Po uspešno opravljenih izpitih vseh mojih »sotrpinov« je bila na vrsti še moja izpitna tura na Crveno gredo. Zbudili smo se v megleno jutro. Okolica Žabljaka je bila zavita v sramežljivo megleno tančico in upala sem, da nas tam zgoraj čaka nekaj lepega. No, tam zgoraj nas je čakalo nekaj zelo lepega – sončni vzhod nad Žabljakom. Zdi se, da smo nekako napol v snu, pa vendar zelo prisotni spremljali predstavo narave, ki nam je pripravila res čudovit šov. Pot smo nadaljevali proti grebenu. Skozi celotno pot sem se borila sama s seboj in svojo koncentracijo. Bilo mi je težje, kot sem si mislila. Zdenka me je večkrat opozorila, naj govorim bolj naglas. Poskušala sem, pa se mi zdi, da bolj ko sem želela govoriti naglas, bolj sem govorila samo prvemu kamnu pod svojim čevljem. Ko smo prišli na vrh, sem ekipi razdelila bonbončke in vsi zadovoljni smo se vrnili do kombija. Za nagrado ob uspešno opravljeni turi sem si privoščila še zadnji tekaški krog do Črnega jezera – bilo je čudovito. Črna gora, še pridem!

Meta Hrovat