Novice

Nadaljevanje letnega dela šolanja je, z inštruktorjema Zdenko Mihelič in Martinom Pavlovčičem, potekalo v Prokletijah in Durmitorju v Črni gori. Kandidati so morali pokazati tako teoretično kot tudi praktično znanje iz tem: priprava na turo, vodenje v letnih razmerah in bivakiranje. Oba praktična izpita vodenje v letnih razmerah in bivakiranje so vsi kandidati uspešno opravili. V nadaljevanju pa vtisi kandidatov.

2. 8. 2026: Krš Bogićevica 2374 m

Prvi dan po našem prihodu v Črno goro, natančneje v bližino mesta Plav pri parku Prokletije, smo se podali na prve izpitne ture.

Z našo skupino smo imeli se odpravili na Krš Bogićevica. Po zanimivi enourni vožnji iz naše namestitve smo se pripeljali do Bajrovića katun od koder smo pričeli z našimi turami. Po enourni hoji zmernega tempa smo prišli do Hridskega jezera, od koder se je začela naša pot bolj strmo dvigati proti Hrdiskemu kršu, katerega vrh smo prečkali, da smo prišli na sedlo pred našim ciljem, kjer smo si nadeli čelade, pasove in vso potrebno opremo. Bližje vrhu smo bili, bolj nam je bilo jasno, da tehnična pomoč tukaj, glede na našo izkušenost, ne bo potrebna. Na vrhu smo pomalicali, se razgledali naokoli, nato pa sestopili po drugi strani, ki pa je bila bolj izpostavljena. Na našo nesrečo, tam ni bilo primernih mest, da bi pot bolje zavaroval za udeležence, zato smo le previdneje sestopili. Na znanem grebenu smo sneli čelade in pot nadaljevali proti makadamski cesti, ki je očitno zelo priljubljena med ljubitelji večjih avtomobilov na štirikolesni pogon. Po prihodu na cesto smo kmalu zavili nazaj proti našem prvem sedlu v tistem dnevu, kjer smo si pot še malo podaljšali preko Maljina vrhom, ki ponuja najlepši razgled na Hridsko jezero. Grebenu vrha smo sledili na drugo stran, kjer nas je v bližini stare hiše čakal mrzel izvir gorske vode. Povratek nazaj smo naredili preko Hridskega jezera, kjer so se pogumni tudi okopali. Povratek do izhodišča je od tam potekal po isti poti, na izhodišče pa nismo prišli praznih rok, saj so se nam na poti kar svetili jurčki in lisičke iz gozda. 

Tim Ravnik

8. 8. 20226 Crvena greda 2.164 m

Črna gora – čudovita, divja – komaj čakam, da se vrnem.
Po čudovitem tednu, ob katerem sem večkrat pomislila, kakšno srečo imam, da lahko v takem miru pohajkujem po črnogorskih planinah in hribih v družbi krasnih ljudi. Po uspešno opravljenih izpitih vseh mojih »sotrpinov« je bila na vrsti še moja izpitna tura na Crveno gredo. Zbudili smo se v megleno jutro. Okolica Žabljaka je bila zavita v sramežljivo megleno tančico in upala sem, da nas tam zgoraj čaka nekaj lepega. No, tam zgoraj nas je čakalo nekaj zelo lepega – sončni vzhod nad Žabljakom. Zdi se, da smo nekako napol v snu, pa vendar zelo prisotni spremljali predstavo narave, ki nam je pripravila res čudovit šov. Pot smo nadaljevali proti grebenu. Skozi celotno pot sem se borila sama s seboj in svojo koncentracijo. Bilo mi je težje, kot sem si mislila. Zdenka me je večkrat opozorila, naj govorim bolj naglas. Poskušala sem, pa se mi zdi, da bolj ko sem želela govoriti naglas, bolj sem govorila samo prvemu kamnu pod svojim čevljem. Ko smo prišli na vrh, sem ekipi razdelila bonbončke in vsi zadovoljni smo se vrnili do kombija. Za nagrado ob uspešno opravljeni turi sem si privoščila še zadnji tekaški krog do Črnega jezera – bilo je čudovito. Črna gora, še pridem!

Meta Hrovat