Novice

Peta generacija kandidatov za Mednarodne planinske vodnike je med 9. in 17. majem 2026 z inštruktorjema Martinom Pavlovčičem in Zdenko Mihelič izvedla del šolanja v Bolgariji, in sicer v okolici kraja Vratsa in v Vrachanskem narodnem parku.

Kandidati so takole opisali dogajanje in ture po dnevih (klikni na Več)

1. dan: Beglička mogila

Našo turo pričnemo malo dlje od vasi Zgorigrad na izhodišču za Borov kamik na skoraj 600 m nadmorske višine.
Pot nas je vodila po dolini male reke, ki nas je pripeljala po spolzki poti do 63 metrov visokega slapu Borov kamik. Po strmi poti smo se povzpeli nad slap, od koder je bil krasen razgled nazaj po dolini do Zgorigrada.
Sprehajanje skozi pravljični gozd ob potoku, ki napaja sam slap je bil neverjeten, dih jemajoč, vse do bivaka Borov kamik. Dalje smo se sprehodili mimo zapuščenega rudnika bakra. Gozd je prešel v pašnike in kaj nas je presenetilo je bilo neverjetno veliko število kadavrov divjih konj. Takoj nam je bilo jasno zakaj nad tem območjem v jatah pereletavajo in stalno krožijo jastebi. Travniki na tej višini med 1200-1481m so bili polni rož kot jih poznamo iz domačih hribov sredogorja. Po sprehajanju po travnati poti ki nas je bodila malo gor malo dol smo pršli do našega ta dan najbišjega hriba Beglička mogila, 1481m. V radiju 360 stopinj so nas razvajali lepi razgledi gozdnate kraške pokrajine.
Spustili smo se mimo osamelih bujno rastočih megalomanskih bukev, katerih debla so tako ogromna, da se nas je moralo biti pet, da smo s sklenjenimi rokami lahko objeli deblo. Izračunali smo da je bila ta bukev stara med 450-600 let. Nadaljevali smo pot mimo visokogorske farme. Mimo nas je nižje le kakih 100 metrov stran pridrvela čreda divjih konj. Konji so bili zelo raznolikih barv in starosti, saj so bili vmes tudi žrebički.
Ta del poti pot sklenili pri bivaku Borov kamik, kjer pa smo naleteli na pisano druščino mladine, ki je uzivala v pikniku na tem prekrasnem okolju.
Spustili smo se mimo slapu vse do naše izhodiščne točke po poti, ki pa je bila v drugi polovici dneva malo manj spolzka saj jo je vreme malce posušilo.
Tura sama je skupno trajala dobrih 8h, prehodili smo skoraj 17 kilometrov in premagali dobrih 1000 višinskih metrov. Kljub dokaj dolgi turi, saj smo hodili 5 h in 20 min, je dan minil hitro, saj je pokrajina ves čas nudila polno presenečenj, lepot in zanimivosti, tako iz pestrega rastlinskega kot tudi živalskega sveta.

Gorazd Štrukelj

2. dan: Skaklya, Markov kamak

Drugi dan našega raziskovanja Vrachanskega Balkana smo se po zajtrku odpravili proti Zgorigradu, kjer smo malo višje parkirali naše vozilo, nato pa se po peš poti odpravili nižje proti mestu. Pred mestom smo zavili desno v breg in tako pričeli z našim vzpenjanjem mimo razglednika Četrti kamen proti slapu Skaklia, kateremu pa je takrat primanjkovalo vode, tako da smo lahko zgolj občudovali te prečudovite apnenčaste stene. Naša pot se je mimo slapu začela vzpenjati nad stene, tako da smo po približno 1 uri hoje dosegli tudi naš vrh Markov kamak s prečudovitim razgledom na najvišje stene Vrachanskega parka. Po naužitvi teh lepot je sledil spust do našega izhodišča. Popoldne smo preživeli v namestitvi ter nadaljevali z našimi šolskimi obveznostmi.

Tim Ravnik

3. dan: Plezalni dan v Vratsih

V torek je bil za nas plezalni dan. Dan, katerega glavni namen je bil, da se nekoliko odmaknemo od vsakodnevne rutine vodenj, hoje in orientacije po okoliških hribih. Vsi smo idejo pozdravili z velikim veseljem!
Spoznali smo se z osnovnimi manevri športnega plezanja v skali. Moj dan se ni začel najbolj obetavno, saj sem ob prvem dotiku skale zatipala mehko in mrzlo kožo. Hitro sem umaknila roko. Ko sva s Tino pogledali v luknjo v steni, sva opazili na pol zmrznjenega modrasa. Še dobro, da je bil ta dan zelo hladen in je bil modras posledično zelo ležerne volje, brez želje po hitrem premikanju!
Po hladnem pozdravu za dobro jutro se je dan nadaljeval čudovito. Splezali smo nekaj krasnih smeri, ki so nas vse tako navdušile, da bi še kdaj obiskali Vratca s popolno »bojno« plezalno opremo in se zapodili v stene, ki se tako veličastno dvigajo nad mestom!

Meta Hrovat

4. dan: Okolčica

Tretji dan usposabljanja smo po zdaj že ustaljenem ritmu krenili izpred hotela ob 7. uri. Po prihodu na izhodišče in iskanju primernega parkirnega mesta smo razdelili vloge vodnika in pomočnika na začelju skupine ter predstavili načrt ture na Okolčico.
Pot je bila mestoma zaraščena in težje sledljiva, zato je bila orientacija zahtevna in je od vseh udeležencev zahtevala veliko pozornosti. Med hojo so nas spremljale sledi konj, prečkali smo star zapuščen sadovnjak, v gozdu pa se je steza za nekaj časa povsem izgubila. Ves čas ture smo se izmenjevali v vlogi vodnika ter tako vadili orientacijo in vodenje skupine. Po izhodu iz gozda smo srečali čredo poldivjih konj, nato pa nadaljevali še približno uro hoje do spomenika Hristu Botev, kjer smo si privoščili krajši počitek in malico.
Na sestopu smo se ustavili še na razgledni točki s pogledom na bližnji slap, nato pa se vrnili proti izhodišču. Dan je minil v znamenju pridobivanja dragocenih izkušenj za delo mednarodnega planinskega vodnika.

Primož Maurič

5. dan: Jama Prohodna, Božji most, Kamnite hiše

Dan namenjen počitku smo izkoristili spoznavanju lokalnih znamenitosti predvsem kraških pojavov:

Jama Prohodna in Božja očesa:
Ta fascinantni naravni predor nas je očaral z dvema simetričnima odprtinama v stropu jame, znanima kot "Božja očesa". Pogled skozi njiju, ko skozi skalovje prodre svetloba, je resnično magičen in nikogar ne pusti ravnodušnega.

Kultni "kamniti hiši" (Kamennite Kashti)
V bližini jame smo si ogledali tudi par edinstvenih, tradicionalnih kamnitih hiš. Lastnik le teh je v eni od njih zgradil restavracijo, kjer smo si privoščili tradicionalno bulgarsko kosilo.

Božji most (Bozhi Most):
Impresiven, več deset metrov visok naravni kamniti most nas je navdušil s svojo mogočnostjo in divjo okolico, ki ponuja odličen poligon za razumevanje geomorfoloških procesov.

Rok Teul

6. dan: Jama Ledenika, Tošina Mogila

V petek je bil na programu zaključni izlet do jame Ledenika prek vrha Tošina Mogila. Pot do tja je večkrat zahtevala dobro orientacijo, saj so bili nekateri odseki komajda najti in smo del poti hodili brez poti, le s pomočjo orientacije in naše priprave. Voden ogled impresivne kraške jame z velikimi kapniškimi formacijami je bil vrhunec dneva. Pot je vodila tudi skozi gozd z bogato biotsko raznovrstnostjo in ponujala lepe razglede na dolino.

Nicolas Behne

7. dan: Prečkanje rek

Tudi zadnji dan smo bili v jutranjih urah že aktivni. Še zadnjič smo se pripeljali na naše skoraj domače parkirišče pod mogočnimi plezalnimi stenami. Tam smo prikazali praktični del, varno prečkanje rek s pomočjo vrvi. Potem nas je čakala samo še dolga pot nazaj, ampak preden smo se usedlali v kombi, smo se ustavili na odlični kavi in predebatirali naš teden.

Tina Odar