Odkrijte gore skupaj z nami

 
Klemen Volontar

Zgodovina vodništva na Slovenskem

O prvih zametkih vodenja v gore lahko govorimo, ko so se raziskovalci v 18. stoletju začeli zanimati za naše Alpe in druga gorstva. Ker se v neznano gorovje niso želeli podati sami, so se začeli povezovati z domačini. Ti so poznali gorovja in poti, saj so jih uporabljali predvsem za razvoz tovora, nabiranje zelišč, lovstvo ... Kasneje so domačini pomagali tudi pri vodenju prvih turistov, ki so želeli okusiti čar gora. Tisti, ki so se izkazali kot najsposobnejši za vodenje, so se kmalu uveljavili kot prvi gorski vodniki. Tukajšnje oblasti so jim podeljevale uradna dovoljenja za opravljanje vodniške službe. Prvi, ki je na Slovenskem dobil vodniško potrdilo, je bil Simon Pinter iz Mojstrane leta 1877. Za svoje vodenje so vodniki dobili plačilo, ki so ga določile oblasti. Kasneje, ko se je vodenje v gore razmahnilo, je postalo vse zahtevneje poskrbeti za varnosti vodenega, zato so planinske organizacije že v tistem času organizirale usposabljanje vodnikov. Prvi tečaj na slovenskem ozemlju je bil organiziran leta 1894 v Mojstrani, organiziral ga je nemško-avstrijski Alpenverain. Slovensko planinsko društvo je prvi tečaj organiziralo leta 1906 v Ljubljani.


Usposobljeni vodniki so se kmalu izkazali kot edini, ki v gorah lahko pomagajo ponesrečenim, zato so se začeli izobraževati tudi za posredovanje v nesrečah. Kmalu je planinska organizacija spoznala, da je smiselno usposabljati tudi obiskovalce gora in s tem preprečiti marsikatero nesrečo.
Prvi priročnik, ki je bil namenjen planincem, je napisal Pavel Kunaver - NA PLANINE.


Prvi priročnik za izobraževanje planincev

Vodniki v Julijskih Alpah: Joža Komac, Ivan Berginc, Anton Tožbar, Andrej Komac ml.

Vodniški znak
Po koncu prve svetovne vojne se je planinstvo pričelo zelo hitro razvijati in je postalo zelo množično. Pravi razcvet je dobilo po drugi svetovni vojni. V tem času je vodništvo nekoliko zastalo, saj so ljudje pričeli samostojno zahajali v gore in niso več potrebovali spremstva vodnikov. V planinskih organizacijah, ki so skrbele za usposabljanje članov, je bilo kar nekaj nasprotnikov gorskega vodništva. Kljub temu so se vodniki v vseh alpskih državah začeli organizirati v samostojna združenja. Po letu 1930 se poleg gorskih vodnikov pojavijo organizacije prostovoljnih vodnikov pod okriljem Mednarodne zveze planinskih organizacij (Union Internationale des Associations d'Alpinisme – UIAA, angl. International Climbing and Mountaineering Federation). Slovenska planinska organizacija, takrat še združena v Jugoslovansko planinsko zvezo, je bila pri pripravi in izvajanju prostovoljnega vodništva ves čas aktivno prisotna.

Mednarodno združenje gorskih vodnikov (International Federation of Mountain Guides Associations – IFMGA) je bilo ustanovljeno leta 1965. Tudi naša država je poskušala po letu 1970 ustanoviti prvo združenje. Pripravili so nov pravilnik, ki pa ga Planinska zveza Slovenije (PZS) ni sprejela in tako ni prišlo do vključitve v Mednarodno zvezo združenj gorskih vodnikov. Kljub temu so še vedno delovali v Podkomisiji za gorsko vodništvo pri PZS, vendar ni bilo napredka v izobraževanju.

Leta 1976 se je začela nova doba načrtnega usposabljanja vodnikov PZS. Pomemben razlog pri načrtovanem usposabljanju je bil predvsem v spoznanju, da starejša populacija potrebuje vodenje po hribih. Usposabljanje je potekalo v enotni kategorizaciji, tako za letne kot za zimske razmere. Prvi vodniški učbenik za prostovoljne vodnike je bil izdan leta 1980.

Leta 2000 je UIAA potrdila prvi program za usposabljanje prostovoljnih planinskih vodnikov za kategorije (A, B in D), leta 2011 pa tudi program prostovoljnega vodnika za pohodništvo ter vodnika za turno smučanje.

Leta 1993 je bilo ustanovljeno Združenje gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS). Združenje se je kmalu začelo pripravljati na vstop v IFMGA, kar je bilo vse prej kot lahko. Tečaji in izobraževanja so potekala pod budnim očesom mednarodne organizacije. Jeseni 1997 je bilo ZGVS sprejeto v IFMGA.

Leta 1989 so se nacionalne in poklicne organizacije Avstrije, Belgije, Francije, Velike Britanije, Irske in Italije srečale s skupnim ciljem, da bi uskladili vsebino in standarde usposabljanja za planinskega vodnika. Ustanovljena je bila European Mountain Leader Commission (EMLC).

Predstavniki iz Belgije, Francije, Velike Britanije, Irske, Italije in Španije pa so se leta 1992 sestali, da bi ratificirali Standard o pogojih in nivoju praktičnega izobraževanja mednarodnega planinskega vodnika, vendar je v času od ratifikacije Standarda do leta 2004 postalo jasno, da se EMLC ni natančno opredellila do planinskega vodništva. Prav tako niso upoštevali narave dela vodnikov, ki živijo in delajo izven Evropske unije.
Leta 2004 so tako predstavniki iz Andore, Belgije, Francije, Velike Britanije, Italije, Poljske, Španije in Švice na Plas y Brenin v Walesu ustanovili novo mednarodno zvezo planinskih vodnikov - The Union of International Mountain Leader Associations (UIMLA). Novoustanovljena organizacije je zamenjala prejšnjo (EMLC) in odprla možnosti vsem, ki jih je zanimal vodniški poklic.

Ideja o ustanovitvi združenja poklicnih planinskih vodnikov je že dlje časa tlela tudi v Sloveniji. Že leta 2013 je bila namera predstavljena nacionalni planinski organizaciji, a je naletela na klavrn odziv. Klemen Volontar je bil prvi, ki se je zanimal za šolanje v okviru te organizacije, iskal je možnosti v sosednjih državah Avstriji in Italiji, a je zaradi jezikovnih pregrad kmalu odnehal in nadaljeval z iskanjem možnosti na sosednjem Hrvaškem. Tam je bil Savez gorskih vodiča Hrvatske (SGVH) že nekaj let polnopravna članica UIMLA. Statut sicer ni predvideval šolanja tujcev, a so bili Hrvati izredno zainteresirani za vstop tujcev v njihovo organizacijo, zato so v istem letu spremenili statut. Tako je nekaj let kasneje Klemen Volontar kot prvi Slovenec pridobil naziv oz. licenco Mednarodni planinski vodnik. Kmalu so mu sledili še trije somišljeniki, tako imamo trenutno v Sloveniji štiri mednarodne planinske vodnike.


Ustanovni občni zbor ZPVS

Sredi decembra 2017 smo idejo izpred nekaj let udejanjili in ustanovili Združenje planinskih vodnikov Slovenije z namenom vstopiti v mednarodno organizacijo UIMLA. S pridobitvijo mednarodnega članstva bomo dobili tudi dovoljenje za izobraževanje mednarodnih planinskih vodnikov (MPV) v Sloveniji.

Morda ni naključje, da se vse pomembne stvari na področju začetkov strokovnega vodenja v gore zgodijo ravno v Mojstrani?
-    Prvi gorski vodnik z vodniško knjižico, Simon Pinter, Mojstrana, l. 1877.
-    Prvi tečaj za vodenje po gorah na slovenskem ozemlju, nemško-avstrijska planinska zveza Alpenverain, Mojstrana, l. 1894.
-    Prvi Slovenec s pridobljenim nazivom Mednarodni planinski vodnik UIMLA, Klemen Volontar, Mojstrana.